Po izročilu je kresna noč v vsem indoevropskem prostoru magična noč. Sledi ji najdaljši dan, in začetek poletja. Kres je bil v časih poganstva praznik božanstva Sonca, pri Slovencih staroslovanskega Kresnika. Z nastopom krščanstva je Kresnika nadomestil sv. Janez Krstnik, oziroma sv. Ivan. Praznovanja so se pomaknila na 24. junij, ko ta svetnik goduje. Zaščitne venčke sv. Ivana zasledimo tod in tam po slovanskem prostoru. Obešeni na vhodu naj bi hišo varovali pred nesrečami, ujmami in točo, pa tudi pred kačami. Na kresni dan venčke obesijo na vrata hiš, kjer visijo do naslednjega kresa, ko jih nadomestijo z novimi, stare pa sežgejo. Z venčki so bile povezane tudi druge šege. Cvetove, ki so ostali od venčkov, so tako namakali v vodi in se z njo umili, saj naj bi imela lepotilni učinek. Pred nevihto so na ogenj vrgli vejico iz venčka in verjeli, da jo bodo s tem pregnali.

Prvi pisni vir o kresovanju na Slovenskem datira v 13. stoletje. Na Primorskem so Slovenci kresovanje in spletanje venčkov še zlasti spodbujali v letih, ko je bila Primorska del Italije, v času fašizma, v znak protesta proti potujčevanju. Šega spletanja venčkov svetega Ivana je pred desetletji še živela na Krasu, delih Vipavske doline in Goriških brd. Posebej prisotna je bila v Štanjelu in okoliških vaseh, pa tudi drugod, pogosto so jo ohranjali pri hišah, kjer so imeli Ivana. Štanjel je bil ob koncu druge svetovne vojne požgan, ljudje so odselili in šega je zamrla, po osamosvojitvi Slovenije pa je spet oživela.