O nas
Kulturno etnološko društvo Venček iz Štanjela
Dediščina
Vpis v Register nesnovne kulturne dediščine
Uradna ustanovitev
Društvo uradno ustanovljeno
Delavnice
Let organiziranja delavnic (od poznih 90-ih)
Zgodovina društva
Etnolog Andrej Malnič, pozneje direktor Goriškega muzeja, je v poznih devetdesetih letih po Krasu zbiral gradivo. Dušana Švagelj iz Turističnega društva Štanjel ga je vodila po Štanjelu in ustavila sta se pri venčku obešenem na vrata neke hiše. Dušana se je s to, takrat zamirajočo šego, že srečala, Malnič pa je ni poznal. V hiši z venčkom je z možem Radom živela Kristina Rudež. Znala je plesti venčke v skladu s starodavno šego, o izročilu, povezanem z venčki je tudi veliko vedela in pripovedovala. Malnič je zapisal njena pričevanja1, šega ga je očarala in dal je pobudo, da običaj v Štanjelu ohranijo, oziroma obudijo.
Naloge se je lotila Dušana Švagelj, sprva v okviru turističnega društva, pozneje pa na lastno pest. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja so izvedli prve delavnice spletanja venčkov, na katerih je Kristina Rudež otroke učila spletati venčke. Delavnice spletanja venčkov potekajo vse odtlej. Pri obujanju šege je sodelovala vrsta podpornikov, ki so izročilo, povezano z venčki spoznavali, dokumentirali in aktivno ohranjali. Leta 2013 so spletanje venčkov sv. Ivana vpisali v Register nesnovne kulturne dediščine2 leto zatem pa jo je Iztok Ilich opisal v knjigi Varuhi izročila3. Leta 2020 se je neformalna skupina varuhov šege organizirala v Društvo venček iz Štanjela. Duška je leta 2025 vodenje društva predala naslednici Urški Kos Švagelj.
Reference
[1] Zapisana pričevanja Kristine Rudež
[2] Register nesnovne kulturne dediščine
[3] Varuhi izročila - Iztok Ilich
Magična moč rastlin
Poletni sončev obrat je bil v ljudskih verovanjih povezan s čaščenjem sonca, prižiganjem ognja ter s čarno in zdravilno močjo vode in rastlin. Običaji s cvetjem nabranim ob kresu so široko razširjeni po Evropi in so pogosto povezani s prerokovanji v zadevah ljubezni. Rastline, na katere je vezano izročilo, so skrbno izbrane in lokalno značilne. V Sloveniji je izročilo vezano na praprot, kresničevje, primožke, ivanjščice, šentjanževke in druge rastline. Kresne rastline imajo pogosto zaščitno vlogo. Povezane v šopke so jih zatikali za okna, vrata, strešne tramove hiš in gospodarskih poslopij, nastiljali po hlevih, razporejali po njivah in dvoriščih ter z njimi vedeževali.
V Štanjelu in okoliških vaseh je osnovna, po izročilu edina sestavina venčka rumeno cvetoča šesterokotna homulica (Sedum hexangulare), včasih pa tudi zelo podobna ostra homulica (S. acre). Obe dobro uspevata na skromnih, od sonca presušenih kamnitih in peščenih tleh. Homulica je v teh krajih znana tudi kot mah, rumeni križci, roža Sv. Ivana, kresničnik ... Ob homulici v venčke vpletajo tudi šentjanževko, divji česen in por, sivko, rman, ruj, netresk in druge rastline. Osnovo za venčke predstavljajo obroči iz sušenih vej vrbe beke, malega jesena ali srobota, na katere z vrvico navežejo šopke rož, po enega za vsak teden v letu. Če je bilo v hiši dekle godno za možitev, so v venček vpletli tudi gorečke (rdeče pelargonije) ali druge rdeče cvetove.
Naše poslanstvo
Društvo ohranja znanje in tradicijo spletanja venčkov sv. Ivana in jo prenaša naprej. Spletanje venčkov sv. Ivana ima povezovalno vlogo v lokalni skupnosti in prispeva h krepitvi lokalne identitete. V letih obstoja smo organizirali vrsto različnih delavnic, pripravili razstave, posneli filme in sodelovali na številnih dogodkih.
Pridružite se nam
Vabimo vas, da postanete del naše zgodbe. Skupaj ohranjajmo in prenašajmo bogato dediščino Krasa in tradicijo spletanja venčkov sv. Ivana.